Francoska pustolovščina

Feb 2nd, 2014 | By | Category: Reportaže s terena

Na zadnjo francosko avanturo, sem se tokrat odpravil z dobrim prijateljem Jožetom. Vse skupaj se je pričelo z mojo provokacijo, da je že skrajni čas, da se skupaj odpraviva na eno izmed velikih francoskih akumulacij na jugu Francije. Na moje presenečenje je privolil in počasi sva pričela s kovanjem načrtov. Po veliko raziskovanja in potem, ko sem se že večkrat premislil, sva na koncu le izbrala vodo, katera je bila na seznamu, že od samega začetka. In to le dober teden pred odhodom! Kot običajno sem zamenjal najlon na vseh štirih rolah, napolnil akumulatorje, preveril stanje ostale opreme, pripravil V-pope z različnim kombinacijami atraktorjev,… Le nekaj dni pred odhodom sem prejel tudi dva pomembna paketa od Manuela in Maxa. Zdaj sem končno lahko vse spakiral, se lotil izdelave boilov in kuhanja oreščka. Zadnji teden, je ob vsem delu minil kot bi mignil. Prvi september, dan odhoda se je nezadržno bližal in s tem tudi moje navdušenje. Popoldne sva se dobila pri meni in počasi vse skupaj premišljeno nalagala v avto. Oddahnil sem si, saj je na koncu v avtu ostalo celo nekaj prostora, ravno sem začel zlagati še zadnje malenkosti , ko sem začutil prvo dežno kapljo. Oba sva se strinjala, da je najbolje da se okrepčava s pico in se odpraviva na dolgo pot pred nama. Tekom noči je sledilo nekaj krajših postankov in daljši jutranji postanek/zajtrk na legendarnem Cassienu. Pred nama je bila še relativno dolga pot in po 16 urah vožnje prispela na cilj. Prvi pogled na jezero me je popolnoma navdušil in oba sva že težko čakala da izstopiva iz avta. Kljub utrujenosti od vožnje, sem brez težav našel energijo za raziskovanje. Sprva sva mislila, da sva na jezeru popolnoma sama, vendar sva kmalu prišla do spoznanja da temu ni tako, več presenečenj pa je še sledilo v prihodnjih dneh. Po dolgih urah vožnje in hoje okoli jezera je padla odločitev kje začeti in večerilo se je že, ko sva s čolni prispela na izbrano mesto. Jože si je postavil šotor in se odločil za počitek, sam pa sem se hitro znašel na čolnu in raziskoval ogromen zaliv pred nama. Bila je že trda noč, ko sem postavil vse boje in se vrnil na obalo. Na obali sem nadaljeval z postavljanjem rod poda, sestavljanjem palic, vezanjem navez,… Vse je bilo že pripravljeno za razvoz, ko me je utrujenost končno premagala. Odločil sem se, da z ribolovom pričnem takoj zjutraj… V sončno jutro me je prebudil zvok zavore na Jožetovih rolah. Očitno je bil že kar nekaj časa pokonci in aktiven, saj je bil z pripravo palic že zelo daleč. Tudi sam nisem poležaval in se takoj lotil priprave zadnjih malenkosti in hookbait-ov. Pripravil sem boile in tigernut in jih še dodatno obdelal.

Potem pa sva začela z razvozom in končala zgodaj popoldne. Končno je bil čas za relaksacijo in uživanje na soncu. Če sem popolnoma iskren, si ta dan in noč ki je sledila, nisem želel nobene akcije. Moja želja je bila uslišana, vendar na žalost se razen nekaj ploščičev do petka ni zgodilo prav nič (začela sva loviti v torek). Tako sva večino dneva poležavala, se nastavljala sončnim žarkom, sam sem se večkrat na dan tudi osvežil s kopanjem v jezeru. Jože se je že v četrtek popoldne s čolnom odpravil iskati novo mesto. In tako sva se v petek odločila za selitev na otok. Glede na moje znanje in izkušnje iz preteklih ribolovov, ribe na večjih vodah običajno sledijo vetru, veter v lica pa je vedno dober znak. In prav zato, sem imel glede novega mesta odličen občutek. Bilo je že skoraj polnoč, ko sva v petek končala z razvozom vseh palic. Iskanje novih pozicij nama je vzelo večino časa, poleg tega pa je bila večina oddaljena 300-450m od obale. Kljub utrujenosti sem stežka zaspal, v pričakovanju kaj bo prineslo novo mesto. Naslednji dan sva izkoristila za zaslužen počitek. Nobeden od naju ni pričakoval prijema čez dan, saj naj bi bila riba bolj aktivna ponoči. Ob prebiranju starih nemških kraparskih revij pa zaslišim svoj signalizator pi pi pi pi piii piiiiiiiii. Hitro reagiram in takoj ko je palica v mojih rokah, se popolnoma zvije, odvijanje iz role pri lovu na 450m pa nakazuje na surovo moč ribe na drugi strani. Očitno ni ploščič, pač pa velik krap, zato Jože hiti s čolnom proti mestu kjer stojim. Že sem na čolnu in borba se lahko prične. Jože hitro vesla, medtem ko sem sam na premcu in počasi brez posebnega pritiska navijam in krajšam razdaljo med mano in ribo. Izgubim občutek za čas in razdaljo, a kmalu zagledam H-blok ki označuje pozicijo, od katerega sva oddaljena manj kot 50m. V tistem trenutku pa kar naenkrat ne čutim več iste teže, riba se je odpela, vse je izgubljeno. Sledijo težki trenutki, po 5 dneh prijem, na koncu pa ribo izgubim. Jezen sam nase, se usedem in razmišljam kaj se je pravkar zgodilo? Pojavljajo se vprašanja. Zakaj?? Kako je to mogoče?? Hitro se pomirim, čeprav vem, da ta čuden občutek, na dnu mojega želodca ne bo zlepa izginil. V vsaki stvari je treba najti nekaj pozitivnega, začelo se je dogajati, bil sem prepričan, da kmalu lahko pričakujem ponovno akcijo. Na žalost sem se motil. Zmotna je bila tudi moja teorija o vetru. V naslednjih dneh je sledilo veliko slabega vremena, na žalost nisva ujela nič razen ploščičev in soma. Veter in visoki valovi (30-40cm) so nama onemogočili tudi selitev iz otoka. Kljub temu da sva želela iz otoka oditi že v nedeljo, nama je to uspelo šele v sredo. Po dolgih dveh urah vožnje s čolnom, sva v sredo prišla na novo mesto šele zvečer. Sam sem se odločil, da poskusim loviti čez noč, Jože pa se je odločil da srečo poizkusi šele naslednji dan na novem mestu. Naslednji dan je sledila nova selitev, le 300m stran. Tu sva nameravala poizkusiti srečo zadnji dve noči. Preko dneva sva bila na čolnu, iskala nove pozicije, razvozila vse sisteme, postavila kamp. Bil sem izredno motiviran, saj sem imel občutek, da mi bo zadnja pozicija prinesla tako želeno ribo. Dal sem vse od sebe, sem potrudil z mikrolokacijo, preudarno izbral hookbait-e,… Po dveh napornih dneh sva večer izkoristila za počitek in uživanje. Po obilni večerji in pogovoru pozno v noč sva se odpravila vsak v svoj šotor. Zjutraj sem se zbudil rahlo razočaran, od tega mesta sem imel velika pričakovanja. Ob zajtrku sem razmišljal o razlogih za neuspeh. V tistem pa me preseneti zvok signalizatorja in nežen prijem, pi pi pi pi pi pi pi, ki se ni razvil v full run. Hitro sem zgrabil palico in že sem bil v čolnu in z elektromotorjem v najvišji prestavi drvel proti krapu. Tokrat sem navijal malo hitreje in vršil rahel pritisk, ob strahu, da ribe ponovno ne izgubim. Po nekaj minutah sem nad njo in takoj zagledam debelega zrcalarja. Na obalo se zaderem da je lep, debel zrcalar. Po dobrih 10min boja direktno pod čolnom, izkoristim trenutek ko riba prvič priplava na površje in jo zajamem. V tistem trenutku si oddahnem, zavpijem, preplavi me sreča in veselje. Z nasmeškom na obrazu odveslam nazaj. Takoj po prihodu na obalo, ga dam v recovery sling, medtem ko pripravim blazino, vedro, fotoaparat. Sledi pravi foto session, to je bila tisto kar sem čakal, končno mi je po 10 dneh uspelo streti tudi to jezero. Preostanek dneva sva uživala, ob tako lepi naravi in jezeru, ta dan pa sva imela še en razlog več za veselje. Popoldne sva ponovno zamenjala vse vabe in ponovno razvozila vse sisteme. Zvečer sva ob dobri hrani uživala še v zadnjem sončnem zahodu na jugu Francije, enostavno neprecenljivo. Jutro na žalost ni prineslo novega ulova in tako se nama je čas iztekel. Po zajtrku je sledilo pakiranje in prevoz s čolni do mesta kjer sva pustila čoln. Po napornem pakiranju, sva se še zadnjič osvežila v jezeru in se pripravila za pot. Vsaka stvar ima svoj konec in tako je tudi najina francoska pustolovščina prišla h koncu. Kljub temu, da ribolov ni bil tako uspešen, kot sva upala na začetku, je jezero v vseh pogledih izpolnilo pričakovanja in komaj čakam na novo priložnost za ribolov, na tem francoskem biseru.

Miksi končno prispeli, čas je za rolanje

Samo še aditive zmešam in sem pripravljen na delo

Po rolanju, sem pripravil tudi V-pope, meni najljubša kombinacija je Tangerine essential oil + NHDC

Multirange 12ft 2,75lb, idealna palica za ribolov s čolnom

Pošiljka Carpleads uteži in drobnega pribora je prišla tik pred zdajci

Vse je avtu, čas je za odhod

Prvi postanek…

…drugi postanek…

Energy drink, brez katerega ne bi zdržal dolge vožnje

…tretji postanek…

…četrti postanek-jutro na cassienu

…zadnji daljši postanek, počivališča na jugu francije so res prijetna, kljub temu da ležijo tik ob avtocesti so prave oaze

Avto je prazen, čoln se polni

Pripravljen za odhod, Jože mi je sledil.

Naslednji dan sem pričel z pripravo vab…

…potrebni pripravki…

…in novi najljubši dip (sicer dipe redko uporabljam)

Končno ribolov…

…in uživanje…

…v sončnem zahodu.

Zjutraj obvezen čaj!

Pripravljanje novih navez…

…sistemov…

…navez…

…in PVA mrežic z drobljenimi boili.

Popoldne so palice ponovno na svojih mestih.

Sredi dneva me preseneti jadrnica…

…dan zatem pa ugotovim, da jih je še mnogo več.

Čas za selitev

Prvi sončni zahod na novem mestu, dve palici sta že razpeljani, dve pa še čakata.

Novi kamp.

Pogled v moj dom, naslednja dva tedna 😎

Obeta se slabo vreme…

…in po pol ure je že tukaj.

Žalosten prizor za vsakega ljubitelja krapolova, riba je po najini oceni imela okoli 25kg.

IB Power, za polnjenje telefona, tablice ali prenosnika.

Končno lepo vreme in čas je za selitev.

Okoli poldneva sva se odpravila.

Sončni zahod na novem mestu, na katerem sva bila samo eno noč.

Še zadnja selitev in zadnje mesto.

Za mesto v plitvini in travi sem izdelal svoje markerje.

Material za izdelavo.

Schock-it mi zelo pomaga pri ribolovu v travi, vejah in grmih.

Izdelava novih navez

Zaradi ribolova v plitvi vodi sem začel vabe dajati v mrežico.

BFB No1 mrežico, ki je moteče bele barve in plastična in zato ni vpojna je zamenjala najlonka.
Enostavna in poceni rešitev!

Dan se bo počasi prevesil v večer.

Naslednje jutru pa pi pi pi piiiiii in že sem na čolnu.

Nagrada!

Uff težka je!

Vzela sva si čas in pregledale nepopolnosti na ribi, markantna riba!

Baaaam, bomben alarm!

Naredila sva kar nekaj fotografij.

Še v vodi

Monster-Liver boili ROCKS! 😀

Naravne hrane jim očitno ne manjka, to sem našel na dnu recovery slinga.

Na vsakem mestu je Jože napel vrv za obešanjem mokrih oblačil.

Popoldne sem odpeljal smeti in vse stvari, ki jih zadnjo noč prav gotovo nisva več potrebovala zložil v avto.

Zadnje jutro sem vstal zgodaj, saj nisem želel zamuditi sončnega vzhoda.

Uspel sem ujeti še zadnje zanimive motive.

Prišel je čas, da podreva kamp.

Mission acomplished!

Trajalo je le nekaj minut da sem iz tega…

…prišel do tega.

Nekaj ur kasneje je bila že vsa oprema s čolni vred pri avtu in zlaganje se je lahko začelo.

Nekje na polovici sva…

… in končano.

Še zadnji pogled na jezero. Kmalu se spet vidimo!

Za konec pa še anekdota o ribi katero sem na žalost izgubil. V tem času sta lovila tudi dva Angleža, s katerima sem se tekom ribolova spoprijateljil. Na žalost tudi onadva nista imela pretirane sreče, mislil sem da sta celo ostala brez ribe. Vendar sem ob prihodu domov prejel SMS. V njem je pisalo, da je ujel zrcalarja s težo 23,4kg. Riba je imela svežo vbodno rano, zjutraj pa je bila mreža polna tigernuta in mojih Monster-Liver boilov… Oh ja, več sreče prihodnjič!

LP, Luka